»V pesmih, kot so Barco Negro, Foi Deus, Ave Maria Fadista, Medo ali Gaivota, od katerih je vsaka spomenik v zgodovini fada, se Lina izkaže kot popolna, resnična in nadarjena umetnica, katere glas nas straši. Njeni nastopi so predvsem človeški, ganljivi, besede si iztrga iz srca, namesto da bi jih oblikovala s tehniko, ki jo pozna. Njen nastop pa s priredbami, ki jih je pripravil Raül Refree, osvetljuje fado v novi luči. Brez kakršnih koli trikov ali filtrov, temveč z umetnostjo, ki daje fadu edinstven elektronski pristop, ki poudarja njegovo univerzalno stanje.«